METALEPSIS AND THE METAREFERENTIAL POTENTIAL OF DUŠAN RADOVIĆ’S RADIO PLAY HOW BAD WORDS CAME ABOUT
Ključne besede:
Dušan Radović, radio play, metalepsis, metareferences, media and realityPovzetek
Metalepsis and metareference are not new concepts in literary theory, but thanks to the hypermediation of contemporary culture, they have acquired a broader meaning that transcends intertextual relations. Metalepsis originally belongs to rhetoric where it denotes any kind of permutation, yet in the sphere of narratology it is understood as "the use of one word instead of another by transferring the meaning […] a synonym of both metonymy and metaphor" (Genette 2006: 6). From Aristotle who reduced metalepsis to analogy and the gift "to notice well what is similar" (Aristotle 2008: 1459a), by development of media that not only depict but also create reality, we have come to metalepsis as a figure that unites author and work, connects the reader with the narration and by broadening the meaning leads to the metadiegetic breaking down of the boundaries between fiction and reality: "The limits of the use of metalepsis are set only by the recipient’s ability to understand it in the right way. If the author's intention to go beyond the framework is too confusing, such a figure does not achieve its goal" (Petković 2018: 239). Narratologist Werner Wolf noticed the similarity of metalepsis, thus defined, with the notion of metareference, which establishes intertextual and intermedial connections in the context of reality oversaturated with media content, producing a new phenomenon of transmediality – the influence of form (McLuhan 1971: 41) on the narrative and its communication with recipients: „‘Metareference’ as a transmedial concept can in brief be explained as follows: metareference issues forth from a logically higher 'meta-level' within a given artefact or performance, and denotes any self-reflexive reference to, or comment on, media-related aspects of the given medial artefact or performance, of a particular medium or the media in general ”(Wolf 2011: c). Dan Sperber attributes to humans a “metarepresentational capacity” that is “no less fundamental than the faculty for language”, and he claims that “[u] nderstanding the character and the role of this [...] capacity might change our view of what it is to be human (Sperber according to Wolf 2009: 2). The narratologist stance that the narrator's direct address to the reader is also a metareference, like an authorial metalepsis, places Dušan Radović, a Serbian writer and media author, among the most deserving for creating a literary work that is "a great stage presentation and is as such received" (Jovanović 2001: 83). The founder of modern Serbian children's literature, Radović is an example of an original creator as a "genius who prescribes a rule for art" (Kant 1991: 191). Radović's radio play How Bad Words Came About is a good example of involving listeners and readers in metareferential recognition and decoding of meaning in metaconsciousness, and then in a liberating emotional reaction that does not question "reality", but indicates the diversity and richness of its media-mediated meanings.
Prenosi
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
