VRŠILSKOST V SLOVENŠČINI MED POMENOM IN IZRAZOM
Sažetak
Ločujemo med osebo kot slovnično kategorijo, ki izraža razmerje med /ne/udeleženci in dogodkom/dejanjem/stanjem, in med osebkom kot imenovalniškim stavčnim členom, v vsakem primeru pa so to tudi osnovne zgradbene (stavkotvorne) prvine. Sporazumevalne zmožnosti v okviru povedne in nadpovedne skladnje omogočajo in odločajo o izraženosti oz. neizraženosti osebka. Ta izraženi ali neizraženi osebek je lahko formalni osebek (ki izraža neimensko osebo), nedoločni/posplošeni osebek (ki izraža nedoločno/posplošeno osebo) ali določni osebek (ki izraža določno /glagolsko/ osebo). Upadanje konkretnega referenčnega vršilca gre v smeri zamejitve na prvo osebo množine in na drugo osebo množine oz. ednine, npr. Govorimo, Govorite/Govoriš, Rečete/Rečeš ipd., nato na tretjo osebo množine in ednine z zaimenskima različicama ljudje in človek in s splošnovršilskim se, npr. Opozarja se na marsikaj, človek pa navadno vidi samo sebe, in če je tretja oseba v srednjem spolu usmerja v neopredeljenost, nedoločnost in posledično tudi v posplošenost – tako v skrajnih primerih brezoseb/kov/nih vremenskih stavkov tipa Lije, Rosi ostaja samo še določnost oblike, ki označuje (vremensko) pojavnost kot sintezo vršilskosti in procesualnosti. V vseh primerih pa posplošenost vršilca dejanja oz. osebka omogoča prevedbo konkretnega sporočila v (posplošeno) trditev, npr. Tone izpolnjuje svoj dolg > *Vsak človek izpolnjuje svoj dolg > Vsak (človek) mora izpolnjevati svoj dolg.
Downloads
##submission.citations##
XVIII/1. Praha. 99–100.
Apresjan, Jurij D. 2
1995. Leksičeskaja semantika. Vostočnaja literatura RAN. 2.
popravljena in dopolnjena izdaja. Moskva.
Barić, Eugenija, Lončarić, Mijo, Malić, Dragica. 3
2003. Hrvatska gramatika.
Zagreb: Školska knjiga.
Bauer, Jaroslav. 1967. Predikační kategorie slovesa a kategorie osoby. Jazykovedný
časopis XVIII/1. Praha. 62–65.
Běličová, Helena, Uhlířová, Ludmila. 1996. Slovanská věta. Řada lingvisticka sv. 3.
Praha: Euroslavica.
Bolta, Marija. 1986. Slovenski glagoli z nedoločniškim dopolnilom v tvorbenopretvorbenem pristopu. Slavistična revija XXXIV/4. 419–431.
Bondarko, Aleksandr. 1971. Grammatičeskaja kategorija i kontekst. Leningrad:
Nauka.
Brčáková, Dagmar. 1968. Pronominální podmět a promluvové modifikace v
současné ruštině. Slavica pragensia X. Philologica 1–3. 207–218.
Breznik, Anton. 1934. Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Družba sv.
Mohorja.
Chomsky, Noam. 1986. Knowledge of Language: Its Nature, Origin and Use. New
York. Prev. B. Kante: Znanje jezika: O naravi, izviru in rabi jezika. Ljubljana
1989: MK.
Daneš, František idr. 1987. Větné vzorce v češtině. Praha: Academia.
Daneš, František. 1999, 2000. Jazyk a Text I, II. /JaT I, II/ (Výbor z lingvistického
díla Františka Daneše).Ur. Oldřich Uličný. Praha: Univerzita Karlova,
Filozofická fakulta.
Dular, Janez. 1982. Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku (20. stoletja).
Doktorska disertacija. Ljubljana. 1–259.
Fillmore, Charles J. 1968. The Case for Case. Universals in Linguistic Theory.
Urednika E. Bach in R. T. Harms. USA.
Golden, Marija. 2
2001. O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje. 1–436.
Grepl, Miroslav. 1972. Slovo v větě. Jazykovedný časopis XXIII/2. Bratislava:
Vydavatelstvo Slovenskej akadémie vied. 114–121.
Grepl, Miroslav idr. 1987. Mluvnice češtiny (MČ3 – Skladba). Praha: Academia.
Grepl, Miroslav, Karlík, Petr. 1998. Skladba češtiny. Praha: Votobia.
Halliday, M. A. K. 1970. Language Structure and Language Function. New
Horizons in Linguistics I. New York. 158–165.
Halliday, M. A. K., Hasan, R. 2
1994. An Introduction to Functional Grammar.
London: Edward Arnold.
Helbig, Gerhard, Buscha, John. 1984. Deutsche Grammatik. Ein Handbuch für den
Ausländerunterricht. Leipzig: VEB Verlag Enzyklopädie. 137, 352–398, 535–
564.
Honselaar, Will. 2008: Reciprocal Markers in Russian. Dutch Contributions to the
Fourteenth International Congress of Slavists. Studies in Slavic and General
Linguistics 34. Ed. P. Houtzagers, J. Kalsbeck, J. Schaeken. Ohrid, September
10–16. 279–292.
Horák, Gojza. 1967. Predikačné kategórie slovenského slovesa. Jazykovedný časopis
XVIII/1. Praha. 3–12.
Hrakovskij, V. S. idr. 1985. Tipologija konstrukcij s predikatnymi aktantami.
Leningrad: Nauka.
Иванов, Вячеслав Всеволодович. 2004. Лингвистика третьево тысячелетия
(Вопросы к будущему). Москва: Языки славянской культуры. 208 стр.
Ivić, Milka. 1967. O korelacijama između pojedinih morfoloških karakteristika
glagola i određenih tipova predikacije u slovenskim jezicima. Kategoriji lica. O
pasivnoj rečenici. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 43–45. 62, 100.
Kačala, Ján. 1972. Spôsoby zmeny intenčnej hodnoty slovesa. Jazykovedný časopis
XXIII/2. Bratislava: Vydavatelstvo Slovenskej akadémie vied. 153–158.
Křížková, Helena. 1967. Kategorie osoby. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 67.
Kunst Gnamuš, Olga. 1989/90. Težave s stavčnočlenskim razločevanjem zaradi
oblikovnega sovpadanja pomenskih in sklonskih razlik. Jezik in slovstvo
XXXV/1–2. 15–24.
Levontina, I. B. 1996. Celeobraznost' bez celi. Voprosy jazykoznanija XLV/1. 42–57.
Malđijeva, Vjara, Topolińska, Zuzanna, Đukanović, Maja, Piper, Predrag. 2009.
Južnoslovenski jezici: gramatičke strukture i funkcije. Ur. Predrag Piper.
Beograd: Knjiga.
Mrázek, Roman. 1967. K pojetí gramatických kategorií slovesa v Isačenkově díle
Grammatičeskij stroj russkogo jazyka II a v kolektivní příruční mluvnici ruštiny
I. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 46–53.
Mrázek, Roman. 1976. Problematika tzv. hierarchizace propozice. Slovo a
slovesnost XXXVII/2. Praha: ČAV. 86–96.
Novák, L'udovít. 1967. Ku gramatickej kategórii osoby. O tretej osobe pri
impersonáliách. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 58–61, 67–68.
Novotný, Jiří. 1979. Dualismus subjektu a predikátu a postavení predikace z
hlediska valenční teorie. Slovo a slovesnost 4/XL. Praha: Academia. 286–294.
Padučeva, Elena Viktorovna. 2
2007. O semantike sintaksisa (Materialy k
tranformacionnoj grammatike russkogo jazyka). Moskva: KomKnjiga.
Páleš, Emil. 1990. Sémantické roly slovenských slovies. Jazykovedný časopis XLI/1.
Diskusie. 30–48.
Petr, Jan, Komárek, Miroslav, Kořenský, Jan idr. 1986. Mluvnice češtiny (MČ2 –
Tvarosloví). Praha: Academia.
Popela, Jan. 1968. K predikaci v současné ruštině a češtině. Slavica pragensia X.
Philologica 1–3. 193–205.
Ružička, Josef. 1967. Kategória osoby. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 61–62.
Ružička, Josef. 1968a. O vetách s nulovým gramatickým subjektom. Otázky
slovanské syntaxe II. Brno. 115–117.
Ružička, Josef. 1968b. Valencia slovies a intencia slovesného deja. Jazykovedný
časopis XIX/1–2. Praha. 50–64.
Sgall. Petr idr., 1986. Úvod do syntaxe a sémantiky (Některé nové směry v teoretické
lingvistice). Studie a práce lingvistické 22. Praha: Academia.
Švedova, N. Ju. 1980. Russkaja grammatika. Tom II Sintaksis. Moskva: Nauka.
Švedova, N. Ju. 1989. Slovo i grammatičeskie zakony jazyka (Glagol). Moskva:
Nauka.
Toporišič, Jože. 1982. Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS.
Toporišič, Jože. 1992: Enciklopedija slovenskega jezika (ESJ). Ljubljana:
Cankarjeva založba.
Toporišič, Jože. 4
2000. Slovenska slovnica (SS). Četrta prenovljena in razširjena
izdaja. Maribor: Obzorja.
Vidovič Muha, Ada. 1984. Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. SR XXXII/2.
142–155.
Vidovič Muha, Ada. 1988. Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk
(SSB). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga.
Vidovič Muha, Ada. 2000. Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja.
Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Vinogradov, Viktor. 1947. Russkij jazyk (grammatičeskoe učenie o slove). Moskva,
Leningrad.
Autori predstavljaju časopisu originalne radove temeljene na rezultatima vlastitih istraživanja. Suautori su osobe koje su u značajnoj mjeri doprinijele radu. Autor (i suautori) šalju članak zajedno s popunjenim Prijavnim obrascem (Paper Submission Form) koji ujedno ima svrhu suglasnosti s objavljivanjem rada.
Časopis prima neobjavljene znanstvene radove. Ne primaju se članci koji u velikoj mjeri ponavljaju već objavljene radove autora. U ponavljanja se ubraja kompilacija, odnosno tekst sastavljen od isječaka iz objavljene monografije ili od isječaka iz nekoliko drugih radova. Nedopustivi su plagijati i pretjerano citiranje tuđih radova (trećina ukupnoga opsega članka, ili više). Svi citati, posuđeni ulomci i građa trebaju biti popraćeni uputnicom na izvornik, odnosno na autora i primarni izvor. U slučaju ako je udio tuđeg teksta prevelik, autoru će se preporučiti skraćivanje citata i proširenje opsega originalnoga teksta.
Autor treba dobiti sva potrebna dopuštenja za korištenje posuđene građe (ilustracije i sl.), a za koja on ne posjeduje autorska prava. Autor jamči da članak ne sadrži podatke koji nisu pogodni za javno objavljivanje, između ostaloga i tajne podatke.
Popis literature obuhvaća samo one bibliografske jedinice i poveznice koje su zaista upotrijebljene tijekom istraživanja i koje su u tekstu
Preporuka je da se u tekstu navedu podaci o financijskoj podršci provedenog istraživanja (ako ona postoji). Također se može navesti i zahvala kolegama koji su pripomogli nastanku rada, a koji nisu suautori.
Predajući uredništvu rukopis i Prijavni obrazac autor je službeno dao suglasnost da se njegov rad objavi u časopisu Filološke studije. Autor je i dalje vlasnik autorskih prava članka. Autori imaju pravo povući članak u bilo kojoj fazi njegova razmatranja (do trenutka njegove objave na internetskoj stranici) uz to da trebaju o tome pismeno obavijestiti uredništvo.
Objava članaka je besplatna. Sadržaj je dostupan uz licencu Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
