I CAN’T SEEM TO FIND MY GLASSES – THE ENGLISH VERB SEEM AND ITS MACEDONIAN TRANSLATION
Povzetek
This paper discusses the verb seem and its translation equivalents in Macedonian. Seem is a multifunctional verb. As a copula verb, it is a verb of indirect perception. It may also mark the verb phrase for evidentiality and epistemic modality. In other cases, seem may also function as a hedge, which is a pragmatic function of linguistic means that allows the speaker not to express the commitment categorically. Because of its multiple functions, seem has different translations in Macedonian. The most widespread are congruent correspondences, when seem is translated with a corresponding verb (се чини, изгледа, личи), and zero correspondences, when it is dropped. This variety may also appear due to different cultural attitudes towards evidence.
Prenosi
Literatura
Aikhenvald, Alexandra Y. 2004. Evidentiality. Oxford: Oxford University Press.
Aikhenvald, Alexandra Y., and R.M.W. Dixon. 2003. Studies in Evidentiality. Amsterdam and Philadelphia: John Benjamins Publishing Company.
Berk, Lynn M. 1999. English syntax-From word to discourse. New York: Oxford university press.
Biber, Douglas. et al. [1999] 2007. Longman grammar of spoken and written English. Harlow: Perrson Education Limited.
Chafe, Wallace. 1986. Evidentiality in English conversation and academic writing. In Evidentiality: The linguistic coding of episemology. Wallace Chafe and Johanna Nichols, ed. Norwood and New Jersey: Ablex Publishing Corporation. 261-272.
Cornillie, Bert. 2009. Evidentiality and epistemic modality: On the close relationship between two different categories. Functions of Language 16 (1). John Benjamins Publishing Company: Amsterdam and Philadelphia. 44–62.
Dixon, R. M. W. 2005. A Semantic Approach to English Grammar. Oxford: Oxford University Press.
Fetzer, Anita. 2014. Foregrounding evidentiality in (English) academic discourse: Patterned co-occurrences of the sensory perception verbs seem and appear. Intercultural Pragmatics 11(3). De Gruyter Mouton: Berlin. 333-355.
Frajzyngier, Zigmund. 1985. Truth and the indicative sentence. Studies in Language 9 (2). John Benjamins Publishing Company: Amsterdam and Philadelphia. 243-254.
Fraser, B. 2010. Pragmatic competence: The case of hedging. In New Approaches to Hedging. Gunther Kaltenböck and Walter Mihatsch and Stefan Schneider, ed. Bingley, UK: Emerald Group Publishing Limited. 15-34.
Gisborne, Nikolas. Holmes, Jasper. 2007. A history of English evidential verbs of appearance. English Language and Linguistics 11 (1). Cambridge University Press: Cambridge. 1-29.
Hyland, Ken. 1998. Hedging in Scientific Research Articles. Amsterdam and Philadelphia: John Benjamins Publishing Company.
Johansson, Stig. 2007. Seeing through multilingual corpora: On the case of corpora in contrastive studies. Amsterdam and Philadelphia: John Benjamins Publishing Company.
Lampert, Günther. Lampert, Martina. 2010. Where does evidentiality reside? Notes on (alleged) limiting cases: seem and be like. Language typology and universals (STUF) 63-4. Akademie Verlag: Berlin. 308-321.
Rowling, J. K. 1998. Harry Potter and the sorcerer’s stone. New York: Scholastic Press, a division of Scholastic Inc.
Squartini, Mario. 2018. Extragrammatical Expression of Information Source. In The Oxford Handbook of Evidentiality. Alexandra Y. Aikhenvald, ed. Oxford: Oxford University Press. 273-285.
Usonienė, Aurelija. 2003. Extension of meaning: verbs of perception in English and Lithuanian. In Meaning Through Language Contrast: The Cambridge Papers, Volume 1. Katarzyna M. Jaszczolt and Ken Turner, ed. Amsterdam and Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 193–220.
Usonienė, Aurelija. Šinkūnienė, Jolanta. 2013. A cross-linguistic look at the multifunctionality of the English verb seem. In English modality: Core, Periphery and Evidentiality. Juana I. Marín-Arrese, et al., ed. Berlin: Mouton De Gruyter. 281–316.
Whitt, Richard J. 2010. Evidentiality and Perception Verbs in English and German. Bern: Peter Lang AG, International Academic Publishers, Bern 2010.
Wiemer, Björn. 2018. Evidentials and Epistemic Modality. In The Oxford Handbook of Evidentiality. Alexandra Y. Aikhenvald. Oxford: Oxford University Press. 85-108.
Zhang, Grace. 2011. Elasticity of vague language. Intercultural Pragmatics 8 (4). De Gruyter Mouton: Berlin. 571–599.
Роулинг, Џ.К. 2001. Хари Потер и каменот на мудроста. Превод на Благородна Богеска-Анчевска. Скопје: Култура.
Copyright (c) 2020 Marija Kusevska
To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 mednarodno licenco.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
