КРЕАЦИЈА И ТРАНСФОРМАЦИЈА НА СВЕТИ ПРОСТОРИ: ВРЗ ПРИМЕРОТ СО САМОВИЛСКИТЕ МЕСТА
Povzetek
Трудот се фокусира на македонските свети места идентификувани како самовилски, и нивната трансформација низ времето, како во поглед на нивната надворешност, така и во поглед на „вградените“ културни вредности. Предмет на анализа се податоци од сопствени теренски истражувања, спроведени во текот на 2014 година, во местата: Самовилска вода во с. Зубовце, Кумановско и Лековита вода/Црква Св. Кузман и Дамјан во с. Говрлево, Скопско. Целта е да се прикажат наративите, верувањата и практиките поврзани со местата и начинот на кој овие разбирања се развиваат и трансформираат низ времето, преземајќи елементи од христијанската традиција.
Prenosi
Literatura
In: The Ashgate Research Companion to Heritage and Identity. Eds. Brian
Graham, Peter Howard. London: Ashgate Press. 195-213.
Coleman, Elizabeth Burns and White, Kevin. 2006. Stretching the sacred. Во:
Negotiating the Sacred: Blasphemy and Sacrilege in a Multicultural Society.
Camberra: The Australian National University, E press. 65-78.
Elijade, Mirča. 2004. Sveto i profano: priroda religije. Beograd: Alnari, Tabernakul.
Popovska, Dragica. 2014. Macedonian Sacred Stone Sites as Pilgrimage and Tourist
Attraction. Во: Pilgrimage and Sacred Places in Southeast Europe: History,
Religious Tourism and Contemporary Trends, ed. Mario Katic, Tomislav
Klarin, Mike McDonald. Volume 14 of Studies on South East Europe.
Münster: Lit Verlag. 65-77.
Shubert, Gabriela, 1984. Konac, vrpce i tkanina kao magiska sredstva narodne
medicine u jugoistočnoj Evropi. Македонски фолклор. XVII. 33. Скопје.
135-151.
Thorley, Anthony, Gunn M. Celia. 2008. Sacred Sites: An Overview, A report for
the Gaia Foundation 2007. Достапно на: http://www.sacredland.org/media/Sacred-Sites-an-Overview.pdf
Wang, Shu-Yi. 2008. Tradition, Memory and the Culture of Place: Continuity and
Change in Ancient City of Pingyao, China. ProQuest LCC.
Вражиновски, Танас. 1998. Народна митологија на Македонците. Кн. 1.
Скопје: Институт за старословенска култура-Прилеп, Матица
македонска-Скопје.
Вражиновски, Танас. 1998а. Народна митологија на Македонците. Кн. 2.
Етнографски и фолклорни материјали. Скопје: Институт за
старословенска култура-Прилеп, Матица македонска-Скопје.
Вражиновски, Танас. 2000. Речник на народната митологија на Македонците.
Прилеп-Скопје: Институт за старословенска култура-Прилеп,
Книгоиздателство Матица македонска, Скопје.
Кнежевић, Сребрица. 1997. Храната како комуникативен вид на културата.
Етнолог. 7-8. Скопје. 29-64.
Кулишић, Ш. П. Ж. Н., Петровић. Н., Пантелић. 1970. Српски митолошки
речник. Београд: Библиотека Синтезе, Нолит.
Поповска, Драгица. 2012. Мистиката на каменот. Скопје: Институт за
национална историја.
Раденковић, Љубинко. 1997. Хлеб у народној магији Балканских Словена. Во:
Хлябьт в славянската култура, Етнографски институт с музей – БАН.
София. 145-155.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
