LEKSIKOGRAFSKI PRISTOPI K OSNOVNEMU BESEDIŠČU
Povzetek
The article discusses the concept of basic vocabulary. It aims to demonstrate the scope of basic vocabulary and the methods of determining it. Although its range may vary from 600 to 15,000, it usually contains ca. 2,000 words. The selection of basic vocabulary is based on statistical text analyses which yield the frequency of text elements. According to this frequency, the key words of corpuses representative of a given language are chosen. However, as the majority of the most frequent words of a language are grammatical words, the frequency list should be supplemented by other selection methods. Thus, various researchers have maintained that beside the frequency list another one should be defined by means of surveys or the lexicogra- pher’s choice. Apart from the frequency list the basic vocabulary hence consists of the so-called “available vocabulary,” a list of thematic words referring to extradis- coursive reality. The list of the most frequent as well as the most necessary words of a given linguistic community, obtained by this method, is most commonly used in lexicography of learner’s dictionaries. Some of these dictionaries, both mono- and bilingual, are reviewed in the final section of the article.
Prenosi
Literatura
d'état des dictionnaires étrangers et nationaux.
Gougenheim, Georges, Rivenc, Paul, Michéa, René, in Sauvageot, Aurélien.
1956. L’élaboration du français élémentaire – Etude sur l'établissement d'un vocabulaire et d'une grammaire de base. Pariz.
Gougenheim, Georges. 1958. Dictionnaire fondamental de la langue française.
Pariz: Didier.
Gougenheim, Georges. 1964. Dictionnaire fondamental de la langue française.
(Słownik podstawowy j¸ezyka francuskiego, Państwowe zakłady wydawnictw
szkolnych). Warszawa.
Hartman, Reinhard Rudolf Karl, in James, Gregory. 1998. Dictionary of Lexicography. London, New York: Routledge.
Madžarevič, Branko. 1992. Password. English Dictionary for Speakers of Slo- venian. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Perko, Gregor. 2004. Comment différencier les équivalents dans un diction- naire bilingue d’encodage (quelques propositions pour un dictionnaire slovènefrançais). Linguistica, 44. 105–129.
Pirogova, L. I., Orožen, Božena, Sever, Jože. 1977. Rusko-slovenski učni slo- var (5000 najpogosteje rabljenih besed in njihovih besednih zvez). Ljubljana: DZS.
Sauvageot, Aurélien. 1962. Français écrit français parlé. La langue vivante. Pariz: Larousse.
Srebnik, Anita. 2001. Teoretični problemi sestavljanja manjših dvojezičnih slo- varjev. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Magistrsko delo). Oddelek za anglistiko in
amerikanistiko.
Svensén, Bo. 1993. Practical Lexicography. Principles and methods of diction- ary-making. Oxford, New York: Oxford University Press.
Verdonik, Darinka. 2008. Govor in jezikovne tehnologije. V: Spisi o govoru.
ur. Vitez, P. Ljubljana: Znanstevnoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Vitez, Primož (ur.). 2008. Spisi o govoru. Ljubljana: Znanstevnoraziskovalni
inštitut Filozofske fakultete.
Zgusta, Ladislav. 1971. Manual of Lexicography. Praga: Academia.
Алексеев, П. М. 2001. Частотные словари. Sankt-Peterburg: Учебное
пособие СпбГУ.
Морковкин, В. В., Сафьян, Ю. А., Степанова, Е. М., Дорофеева И. В. 1985.
Лексические минимумы современного русского языка. Моskva: Русский язык.
Новиков, Л. А. 2002. Типология учебных словарей. V: Лексикология,
фразеология, лексикография. Хрестоматия и учебные задания. ur. Поцебня, Д.
М. Sankt-Peterburg: Филологический факультет СпбГУ.
Розанова, В. В. 1978. Краткий толковый словарь русского языка. Moskva: Русский язык.
Фрумкина, Р. М. 1971. Вероятность элементов текста и речевое
поведение. Моskva: Издательство Наука.
Шанский, Н. М. 1986. 4000 наиболее употребительных слов русского
языка. Мoskva: Русский язык.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
