SLOVAROPISNI VIDIK SAMOSTALNIŠKIH NEFRAZEOLOŠKIH VEČBESEDNIH LEKSEMOV1
Povzetek
V prispevku so predstavljene leksikalnopomenske lastnosti slovenskih večbesednih leksemov s potencialnim terminološkim pomenom, ki vplivajo na njihov slovarski prikaz. Osvetljene so zlasti s skladenjskobesedotvornega, pomenskosestavinskega in pomenotvornega vidika oz. z vidika pomenskih prenosov posameznih sestavin zveze, ki prispevajo k novim skladenjsko-pomenskim kombinacijam teh sestavin, k posledičnemu povezovanju njihovih pomenov v enotni pomen besedne zveze v smeri skupa, sklopa in zrasleka ter k višji stopnji leksikaliziranosti in ustaljenosti večbesednega leksema.
Prenosi
Literatura
Blagus Bartolec, Goranka. 2014. Riječi i njihovi susjedi, Kolokacijske sveze u hrvatskom jeziku. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje.
Novak, France. 1975. Vloga skladnje pri določanju in dokazovanju pomenskih lastnosti besedja. V: XI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 7.–19. julija 1975. Orožen, Martina (ur.). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 37–48.
Petric, Špela. 2011. Novejši večbesedni leksemi v slovenščini z vidika slovaropisja. V: Jezikoslovni zapiski 17 (1). 143–156.
Petric, Špela. 2015a. Slovenski večbesedni leksemi z vidika slovaropisja. Doktorska disertacija.
Petric, Špela. 2015b. Samostalniški večbesedni leksemi s pomenotvornega vidika. V: Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis. Del 2. Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Smolej, Mojca (ur.). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 579-586 Dostopno prek:
http://www.centerslo.net/files/file/simpozij/simp34/zbornik%202/Petric.pdf.
Petric, Špela. 2018. Slovenski večbesedni leksemi z vidika slovaropisja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Snoj, Jerica. 2004. Tipologija slovarske večpomenskosti slovenskih samostalnikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Suhadolnik, Stane. 1968. Koncept novega slovarja slovenskega knjižnega jezika. V: Jezik in slovstvo 13, št. 7. 219– 224.
Šanskij, Nikolaj Maksimovič. 19631, 20116/Шанский, Николай Максимович. 19631, 20116. Фразеология современного русского языка. Moskva: Vysšaja škola. 19631. Moskva: Knižnij dom “Librokom”. 20116.
Tafra, Branka. 2016. Dvojbe pri određivanju natuknice. V: Leksikologija i leksikografija u svetlu savremenih pristupa: zbornik naučnih radova. Ristić, Stana, Lazić Konjik, Ivana, Ivanović, Nenad (ur.). Beograd: Institut za srpski jezik SANU. 515–532.
Toporišič, Jože. 1973/1974. K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. V: Jezik in slovstvo 19. 273–279.
Toporišič, Jože. 1982. Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS.
Vidovič Muha, Ada. 1981. Fraza kot merilo pomenske delitve nekakovostnih pridevnikov. V: Jezici i književnosti jugoslovenskih naroda i narodnosti u XX veku. Beograd: Filološki fakultet, Međunarodni slavistički centar. 123–132.
Vidovič Muha, Ada. 1988a. Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana, Partizanska knjiga.
Vidovič Muha, Ada. 1988b. Nekatere jezikovnosistemske lastnosti strokovnih besednih zvez. V: XXIV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture 4.–16. julij 1988. Zbornik predavanj. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 83–91.
Vidovič Muha, Ada. 20001, 20132a. Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete (Razprave Filozofske fakultete).
Vidovič Muha, Ada. 2011. Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Žele, Andreja. 2004. Aktualizacijsko širjenje/oženje pomenja ustaljenega besedja kot odraz besedilne različnofunkcijskosti. V: Obdobja 22. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 133–148.
Žele, Andreja. 2005. Novejša leksika z vidika aktualizacije pomenov in tvorbenih usmeritev. V: Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika. Zora 32. Jesenšek, Marko (ur.). Maribor: Slavistično društvo. 240–248.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
