STAROROMANSKA ZEMLJEPISNA IMENA V JUŽNI SLOVANŠČINI IN POZNOPRASLOVANSKE GLASOVNE SPREMEMBE
Povzetek
V prispevku so obravnavana romanska zemljepisna imena v južni slovanščini v odnosu do poznopraslovanskih glasovnih sprememb. S substitucijsko metodo je določeno, katere poznopraslovanske glasovne spremembe so bile še v teku v času najstarejšega romansko-slovanskega jezikovnega stika po slovanski naselitvi Balkanskega polotoka, Panonske nižine in vzhodnih Alp od druge polovice 6. oziroma od začetka 7. stoletja dalje.
Prenosi
Literatura
I–V. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za
slovenski jezik ZRC SAZU.
Boček, Vít. 2009): Hláskové substituce v nejstarších romanismech ve slovanských
jazycích. Studia etymologica Brunensia 6. S. 59–65.
Boček, Vít. 2010. Studie k nejstarším romanismům ve slovanských jazycích. Studia
etymologica Brunensia 9. Praha: Lidové noviny.
Furlan, Metka. 2002. Predslovanska substratna imena v slovenščini. Jezikoslovni
zapiski 8/2. S. 29–35.
Gimbutas, Marija. 1971. The Slavs. Series Ancient Peoples and Places. London:
Thames and Hudson.
Grad, Anton. 1958. Contribution au problème de la sonorisation des consonnes
intervocaliques latines. Linguistica 3/2. S. 33–40.
Grad, Anton. 1969. Importance de quelques toponymes slovènes pour la géographie
linguistiques romane. Actes du Xe Congrès de Linguistique et Philologie
Romanes (Strasbourg, 1962) III. Paris. S. 1176–1184.
Holzer, Georg. 1995. Die Einheitlichkeit des Slavischen um 600 n. Chr. und ihr
Zerfall. Wiener Slavistisches Jahrbuch 41. Wien: Verlag der Österreichischen
Akademie der Wissenschaften. S. 55–89.
Holzer, Georg. 2007. Historische Grammatik des Kroatischen: Einleitung und
Lautgeschichte der Standardsprache. Frankfurt am Main, Berlin, Bern,
Bruxelles, New York, Oxford, Wien: Peter Lang.
Kos, Milko. 1955. Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja.
Ljubljana: Slovenska matica.
Ramovš, Fran. 1926/27. O prvotnih južsl. substitucijah za balk.-lat. k, g pred e, i.
Južnoslovenski filolog VI. S. 153–165.
Ramovš, Fran. 1936. Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Ljubljana: ZRC SAZU.
Repanšek, Luka. 2014. Keltski prežitki v slovenski toponimiji: Prispevek k
metodologiji preučevanja. Doktorska disertacija.
Shevelov, George Y. 1964. A Prehistory of Slavic: The Historical Phonology of
Common Slavic. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.
Skok, Petar. 1926. Zur Chronologie der Palatalisierung von c, g, qu, g vor e, i, y,
im Balkanlatein. Zeitschrift für romanische Philologie 46. S. 385–410.
Skubic, Mitja. 2002, 11988. Romanski jeziki. Ljubljana: Filozofska fakultera
Univerze v Ljubljani, Oddelek za romanske jezike in književnosti.
Skubic, Mitja.
42007, 11989. Uvod v romansko jezikoslovje. Ljubljana: Filozofska
fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za romanske jezike in književnosti.
Snoj, Marko.
22003, 11997. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.
Snoj, Marko. 2009. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana:
Modrijan, Založba ZRC.
Solta, Georg Renatus. 1980. Einführung in die Balkanlinguistik mit besonderer
Berücksichtigung des Substrats und des Balkanlateinsichen. Darmstadt:
Wissenschaftliche Buchgesellschaft.
Šanjek, Franjo (ur.). 2003. Povijest Hrvata. 1. Srednji vijek. Glavni urednik Franjo
Šanjek. Zagreb: Školska knjiga.
Šega, Agata. 1998. Contributo alla conoscienza dei latinismi e romanismi antichi in
sloveno. Linguistica 38/2. S. 63–85.
Šega, Agata. 2007. Nekaj ugotovitev o glasovnih značilnostih vulgarnolatinskih
predlog za starejše latinizme in romanizme v slovenščini. Jezikoslovni zapiski
13/1–2. S. 397–408.
Šega, Agata. 2013. Quelques pistes pour l’investigation des traces des premiers
contacts linguistique slavo-romans dans la toponymie slovène. Linguistica
53/1. S. 17–29.
Šekli, Matej. 2009. On Romance-Alpo-Slavic substitutional accentology: the case of
the pre-Slavic masculine substrate place names in Slovene. Stressing the past:
papers on Baltic and Slavic accentology. Studies in Slavic and general
linguistics 35. Edited by Thomas Olander, Jenny Helena Larsson. Amsterdam.
S. 145–160.
Šekli, Matej. 2012. Notranja delitev neprevzetega in prevzetega besedja v
praslovanščini. Individualna in kolektivna dvojezičnost. Uredili Petra
Stankovska, Maria Wtorkowska, Jozf Pallay. Slavica Slovenica 1. Ljubljana:
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slavistiko. S. 369‒381.
Šekli, Matej. 2013. Metodologija določanja plasti mlajših romanizmov v
slovenščini. Jezikoslovni zapiski 19/2. S. 291‒315.
Šekli, Matej. 2014. Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od
praindoevropščine do praslovanščine. Ljubljana: Znanstvena založba
Filozofske fakultete.
Šimunović, Petar. 2005. Toponimija hrvatskoga jadranskog prostora. Zagreb:
Golden marketing-Tehnička knjiga.
Štih, Peter, Simoniti, Vasko. 2009. Na stičišču svetov: Slovenska zgodovina od
prazgodovinsih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan.
Šturm, Fran. 1927. Refleksi romanskih palataliziranih konzonantov v slovenskih
izposojenkah. Časopis za slovenskih jezik, književnost in zgodovino 6.
Ljubljana. S. 45–85.
Šturm, Fran. 1928. Romanska lenizacija medvokaličnih konzonantov in njen pomen
za presojo romanskega elementa v slovenščini. Časopis za slovenski jezik,
književnost in zgodovino 7. S. 21–46.
Tekavčić, Pavao. 1970. Uvod u vulgarni latinitet. Zagreb: Sveučilište u Zagrebu.
von Wartburg, Walther. 1950. Die Ausgliederung der romanischen Sprachräume.
Bern: Francke.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.