BESEDOTVORJE PRASLOVANSKEGA GLAGOLA V PRIMERJALNOJEZIKOSLOVNI LUČI
Povzetek
In the article the word formation of Proto-Slavic verb is discussed from comparative-linguistic prospective. Word-formationally motivated verbal classes with typical infinitve suffixes (PSl. *-nǫ-, *-ě 1/’a-, *-i-, *-a-, *-ov/’ev-a-) are compared with their parallels in other (ancient) Indo-European languages. On the basis of this external comparison the word-formational patterns of Proto-Slavic verb are grouped, according to their geographical distribution within Indo-European branches, in terms of relative chronology (Late-Proto-Indo-European, NonCommon-Indo-European, Proto-Balto-Slavic, Proto-Slavic).
Prenosi
Literatura
Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 2. S. 47–62.
Arumaa, Peter. 1964. Urslavische Grammatik: I. Band: Einleitung, Lautlehre. 1.
Vokalismus. Heidelberg.
Arumaa, Peter. 1985. Urslavische Grammatik: III. Band: Formenlehre. Heidelberg.
Babič, Matjaž. 2004. Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika.
Ljubljana.
Babič, Vanda. 2003. Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana.
Bezlaj, France. 1976, 1982, 1995, 2005, 2007. Etimološki slovar slovenskega jezika
I–V. Ljubljana.
Бошковић, Радосав. 1990 (2000). Основи упоредне граматике словенских
језика. Никшић (Београд).
Braune, Wilhelm.
141987. Althochdeutsche Grammatik. Bearbeitet von Hans Eggers.
Tübingen.
Brugmann, Karl. 2
1916 (
1
1893). Grundriss der vergleichenden Grammatik der
indogermanischen Sprachen: II. Lehre von den Wortformen und ihrem
Gebrauch, 3/1. Strassburg.
Endzelin, Jan. 1912. О происхождении праславянских инфинитивов на -nǫti.
Русский филологический вестник 4. S. 370–372.
Forssmann, Berthold. 2001. Lettische Grammatik. Dettelbach.
Fortson IV, Benjamin W. 2004. Indo-European Language an Culture: An
Introduction. Oxford.
Friedrich, Johannes. 1960. Hethitisches Elementarbuch: 1. Teil: Kurzgefaßte
Grammatik. Heidelberg.
Furlan, Metka. 2008/2009. Glagoli z medpono -nin-. Glagoli z medpono -nu-.
Praindoevropski denominativni vzorci. Hetitščina. Izrorčki k predavanjem.
Ljubljana.
Hempel, Heinrich. 1966. Gotisches Elementarbuch. Berlin.
Hoffner, Harry A. H., Melchert, Craig. 2008. A Grammar of the Hittite Language.
Wunemona Lake, Indiana.
Krahe, Hans. 1967. Germanische Sprachwissenschaft: II. Formenlehre. Berlin.
Lenček, Rado L. 1984/1985. Is there a -ni- : -ne- isogloss in the South Slavic speech
area? Zbornik Matice srpske za filologiju i lingvistiku 27/28. S. 395–403.
Leskien, August. 6
1922 (1
1871). Grammatik der altbulgarischen
(altkirchenslavischen) Sprache. Weimar, Heidelberg.
LIV = Lexikon der indogermanischen Verben: die Wurzeln und ihre
Primärstammbildungen. 2
2001 (1
1998). Unter Leitung von Helmut Rix.
Wiesbaden.
Mallory, James Patrick. 1989 (2005). In Search of the Indo-Europeans: Language,
Archeology and Myth. London.
Mallory, James Patrick, Adams, Douglas Quentin. 1997. Encyclopedia of IndoEuropeans Culture. London, Chicago.
Matasović, Ranko. 2008. Poredbenopovijesna gramatika hrvatskoga jezika. Zagreb.
Mayrhofer, Manfred. 1978. Sanskrit-Grammatik mit sprachvergleichenden
Erläuterungen. Berlin, New York.
Meier-Brügger, Mihael. 2
2002. Indogermanische Sprachwissenschaft. Berlin, New
York.
Meillet, Antoin. 2
1934 (1
1924). Le slave commun. Seconde édition revue et
augmentée avec le concours de A. Vaillant. Paris.
Meiser, Gerhard. 2
2006 (1
1998). Historische Laut- und Formenlehre der lateinischen
Sprache. Darmstadt.
Miklosich, Franz von. 1862–65. Lexicon Palaeoslovenico-Graeco-Latinum. Wien.
Nahtigal, Rajko. 2
1952 (1
1939). Slovanski jeziki. Ljubljana.
Pokorny, Julius. 1948–1959. Indogermanisches etymologisches Wörterbuch. Bern.
Porzig, Walter. 1974. Die Gliederung des indogermanischen Sprachgebiets.
Heidelberg.
Ramovš, Fran. 1936. Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Ljubljana.
Ringe, Don. 2006. A linguistic History of English: Volume I: From Proto-IndoEuropean to Proto-Germanic. Oxfprd.
Rix, Helmut. 2
1992. Historische Grammatik des Griechischen. Laut- und
Formenlehre. Darmstadt.
Schuster-Šewc, Hinc. 1977. Zur Bedeutung des Sorbischen und Slowenischen für
die slawische historisch-vergleichende Sprachforschung. Slovansko
jezikoslovje: Nahtigalov zbornik. Uredil Franc Jakopin. Ljubljana. S. 443–451.
Shevelov, George Y. 1964. A prehistory of Slavic: The historical Phonology of
Common Slavic. Heidelberg.
Sławski, Franciszek. 1974. Zarys słowotwórstwa prasłowiańskiego: I. Czasownik.
Słownik prasłowiański I–III. Wrocław, Warszawa, Kraków, Gdańsk. S. 43–58.
Snoj, Marko. 2
2003 (1
1997). Slovenski etimološki slovar. Ljubljana.
Stang, Christian S. 1942. Das slavische und baltische Verbum. Oslo.
Stang, Christian S. 1966. Vergleichende Grammatik der baltischen Sprachen. Oslo.
Старославянский словарь (по рукописям X–XI веков). 2
1999 (1
1994). Москва.
Szemerényi, Oswald J. L. 1996. Introduction to Indo-European Linguistics. Oxford.
Šekli, Matej. 2011. Besedotvorni pomeni nesestavljenih izpeljanih glagolov v
(pra)slovanščini. Globinska moč besede: Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-
letnici. Zbirka Zora 80. Uredil Marko Jesenšek. Bielsko-Biała, Budapest,
Kansas, Maribor, Praha. S. 32–45.
Šivic-Dular, Alenka. 2011. Sekundarni glagoli na -n-ěti v slovenščini – prehajanje
med glagolskimi vrstami. Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja. Zbirka
Zora. Uredil. Marko Jesenšek. Maribor. S. 441–487.
Thumb, Albert. 3
1959. Handbuch des Sanskrit: II. Teil: Formenlehre. Heidelberg.
Vaillant, André. 1966. Grammaire comparée des langues slaves: Tome III – Le
verbe. Paris.
Vondrák, Wenzel. 2
1924 (1
1908). Stammbildungslehre: Bildung der Verbalstämme.
Vergleichende Slavische Grammatik. Göttingen. S. 704–719.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
