ХЕРМЕНЕВТИЧКИТЕ ИМПЛИКАЦИИ НА РОМАНЕСКНИОТ ИНТЕРЕС ЗА ИСТОРИЈАТА
Povzetek
Овој текст се фокусира врз прашањето за интерпретативните капацитети на романот, манифестирани во рамки на конкретен романескен жанр – историографската метафикција. Појдовната премиса на текстот е иманентната предиспонираност на историографската метафикција да интегрира во својата наративна структура толкувачки модели и постапки, имајќи ја предвид нејзината двојна (метаинтерпретативна) ориентација и кон историјата/историографијата и кон сопствената книжевна историја.
Prenosi
Literatura
21.(Достапно на www.mirage.com.mk).
Женет, Жерар. 2003. Палимпсести, Теорија на интертекстуалноста. Прир.
Катица Ќулавкова, Култура: Скопје, стр. 63-77.
Попов, Чедомир. 1999. О историји и историчарима. Издавачка књижарница
Зорана Стојановића:Сремски Карловци/Нови Сад.
Рабо, Софи. 2005. Кратка средба со Хомер:интерпретација, фикција и факти во
Вистинската приказна на Лукијан, Дијалог на интерпретации. Прир. К.
Ќулавкова/Ж.Бесиер/Ф.Дарос, Ѓурѓа: Скопје, стр. 265-289.
Успенскиǔ, Борис. А. 1996. История и семиотика, Избранные труды:
Семиотика истории. Семиотика культуры. Школа языки русскоǔ
культуры: Москва, стр. 9-70.
***
Ankersmit, R. Frank. 1994. History and Tropology:The Rise and Fall of Metaphor.
University of California Press:Berkeley.
Barthes, Roland.1986. Teorija o tekstu, Republika, br. 9-10, str. 1098-1120.
Biti, Vladimir.1997. Pojmovnik suvremene književne teorije. Matica
hrvatska:Zagreb.
Biti, Vladimir. 2000. Strano tijelo pri/povjesti. Hrvatska Sveučilišna Naklada:
Zagreb.
Certeau. Michel de. 1988. The Writing of History. Columbia University Press: New
York.
Ćelstali, Knut. 2004. Prošlost nije više što je nekad bila. Geopoetika:Beograd.
Eco, Umberto. 1995. Intentio lectoris. Napomene o semiotici recepcije, Treči
program hrvatskog radija, br. 47, str. 21-30.
Eco, Umberto. 2002. O književnosti. Narodna knjiga:Beograd.
Fludernik, Monika. 2009. An Introduction to Narratology. Routledge: New York.
Gross, Mirjana. 2006. O historiografiji poslednjih trideset godina, Godišnjak
Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu 38, br. 2, str. 583-609.
Hačion. Linda. 1996. Poetika postmodernizma:istorija, teorija, fikcija. Svetovi:Novi
Sad.
Hirš, Eric. 1983. Načela tumačenja. Nolit: Beograd.
Hutcheon, Linda. 1984a. Canadian Historiographic Metafiction, Essays on
Canadian Writing, 30, str. 228-238.
Hutcheon, Linda. 2003. Politics of Postmodernism. Routledge: London and New
York.
Lachmann, Renate. 1997. Memory and Literature:Intertextuality in Russian
Modernism. University of Minesota Press: Mineapolis/London.
Lukijan. 2002. Djela. Matica hrvatska:Zagreb.
McHale, Brian. 2001. Postmodernist Fiction. Routledge: London and New York.
Montrouz A. Luis. 2003. Poetika i politika kulture, Novi Istoricizam i kulturni
materijalizam. Prir. Zdenko Lešić, Narodna knjiga:Beograd, str. 104-137.
Nünning, Ansgar. 1997. Crossing Borders and Blurring Genres:Towards a Typology
and Poetics of Postmodernist Historical Fiction in England since the
1960’s, European Journal of English Studies, No.2, pp. 217-238.
Oraić-Tolić, Dubravka. 1993. Autoreferencijalnost kao metatekst i kao ontotekst,
Intertekstualnost&Autoreferencijalnost. Ur. Dubravka Oraić-Tolić i Viktor Žmegač,
Zavod za znanost o književnosti Filozofskoga fakulteta Sveučilišta u Zagrebu:
Zagreb, str. 135-147.
Wallace, Martin.1987. Recent Theories of Narrative. Cornell University Press:
Ithaca and London.
Wesseling, Elisabeth. 1991. Writing History as a Prophet:Postmodernist
Innovations of the Historical Novel. John Benjamins Publishing Company:
Amsterdam and Philadelphia.
White, Hayden.1986. Tropics of Discourse. The Johns Hopkins University Press:
Baltimore and London.
White, Hayden. 1990. The Content of the Form. The Johns Hopkins University
Press: Baltimore and London.
Žmegač, Viktor. 1991. Povijesna poetika romana. GZH: Zagreb.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
