EKSPRESIVNOST KOT BESEDOTVORNA PRVINA
(na primerih slovekskih glagolov)
Povzetek
In our discussion expressiveness is limited to word formation and semantic change in Slovenian verbs, marked with a word-formational and semantic deviation from the neutral verbal form. In terms of scope and dissemination the most frequent, as would be expected, are the expressively formed verbs which express states, phenomena and human-related acts, since the basic prerequisite for expression is emotion; most of these are modification derivatives of verbs such as zvončkljati, davkovati, telefonariti etc. There has been an increase also in the use of ordinary verbal derivatives of nouns with expressive nouns, e.g. fotkati, koketkati, kuhariti, martinčkati se, šminkirati, paničariti, pipniti etc., which are typical of colloquial Slovenian, yet as stylistic features make part also of the written language. There is also a number of compounds derived from prepositional phrases such as ufilmiti, udružbiti, vprogramirati etc. Due to language economy one-word Slovenian counterparts like prenašati for downloadati can get established relatively quickly; at the same time having just phrasal translations leads to the use of borrowed expression such as bodibildati ‘to build, develop one’s body’ and velnes ‘feeling well’. At any rate the more recent derivatives of verbs such as cestniniti, fenati, klikati, mejlati, glisirati, hekati, kofetkati, lisičiti, paničariti, parčkati (se), piknikirati, pipsati, repati, rejvati, soteskati, šminkirati, šopingirati, televizirati (se), trimati, ufilmiti, vkodirati reduce and simplify the field of valency by maintaining subject valency only (i.e. monovalent verbs), or at best also includes accusative valency (i.e. divalent verbs).
Prenosi
Literatura
Gložančev, Alenka; Jakopin, Primož; Michelizza, Mija; Uršič, Lučka; Žele, Andreja
(ur.). 2009. Novejša slovenska leksika: (v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri).
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) I–V. 1970, 1975, 1979, 1985, 1991.
Ljubljana: DZS.
Toporišič, Jože. 1976. Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Toporišič, Jože. 1982. Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS.
Vidovič Muha, Ada. 1971/72. Oris dveh osnovnih pojavov sistema knjižnega jezika.
V: Jezik in slovstvo 17/6. 178–186.
Vidovič Muha, Ada. 1972. Kategorizacija in stilna opredelitev ozko knjižne leksike.
VIII. SSJLK. Ljubljana. S. 35–52.
Vidovič Muha, Ada. 1985. Primeri tvorbenih vzorcev glagola. V: XXI. seminar
slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. S. 47–61.
Vidovič Muha, Ada. 1986. Besedotvorni pomen in njegova stilistika. V: XXII.
seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. S. 79–91.
Vidovič Muha, Ada. 1988. Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk.
Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga.
Vidovič Muha, Ada. 1993. Glagolske sestavljenke – njihova skladenjska podstava in
vezljivostne lastnosti (Z normativnim slovensko-nemškim vidikom). V:
Slavistična revija XLI/1. S. 161–192.
Vidovič Muha, Ada. 1995. Dva tipološka zgleda normativne vrednosti slovenske
besedotvorne morfematike. V: Języki słowiańskie 1945–1995. Gramatyka –
leksyka – odmiany. Ur. Stanisław Gajda. Opole: Uniwersytet opolski, Instytut
filologii polskiej.
Vidovič Muha, Ada. 2000. Slovensko leksikalno pomenoslovje. V: Govorica
slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Zbirke Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Spletna stran
http://bos.zrc-sazu.si
Zima, Jaroslav. 1961. Ekspresivita slova v současně češtině. Praga.
Zorman, Marina. 1996. Ekspresivne glagolske pripone tipa -V/-C + -r/l-. V:
Razprave XV. Ljubljana: SAZU. S. 137–151.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
