ARTHUR SCHOPENHAUER – TRDOVRATNI ČLOVEK MORALE
Povzetek
The paper is an analysis of Schopenhauer’s metaphysical views that made Nietzsche develops a permanent belief in the ideal of Schopenhauer’s human being. What is common to both and important in the framework of the present-day world that seeks very much to restore ethics Schopenhauer’s and Nietzsche’s conviction that ethics should be conceived of as man’s “second nature” rather than “anti-nature,” as used to be the case in the past. Schopenhauer is clearly more convincing in the metaphysical sense, because he commands an attitude to the most mysterious and the most profound foundations of being. The contemporary human being feels closer to Nietzsche’s side because of the mental closeness. Nietzsche was not driven so much by the metaphysical need, but rather by the moralistic need; not by the essence of being but the essence of man’s soul and of its ethical passion. In Schopenhauer and Nietzsche both the metaphysics of solitude and the ethics of being on one’s own are located within the metaphysical tradition which means that self-awareness and cognizance of the world constitute a uniform and inseparable process. It is in the post-metaphysical substantiation of mind and philosophy that this process disintegrates, the theory of reality and the ethical theory become separated, each going on to develop further in its own way.
Prenosi
Literatura
Ethik (mit Anwendung auf die moderne Medizin-Ethik). 71. SchopenhauerJahrbuch.
Birnbacher. Dieter (ur.). 1996. Schopenhauer in der Philosophie der
Gegenwart. Würzburg: Königshausen und Neumann.
Figl. Johann. 1991. Nietzsches Begegnung mit Schopenhauers
Hauptwerk. Unter Heranziehung eines unveröffentlichten Exzerptes. V:
Wolfgang Schirmacher (ur.): Schopenhauer, Nietzsche und die Kunst,
Schopenhauer-Studien 4. Wien: Passagen Verlag.
Feuerbach. Ludwig. 1982. Bistvo krščanstva, Ljubljana: Slovenska
matica.
Hallich. Oliver. 1998. Mitleid und Moral. Schopenhauers
Leidensethik und die moderne Moralphilosophie. Würzburg: Königshausen
und Neumann.
Landmann. Michael. 1951. Nietzsches Schopenhauer-Erlebnis. V:
Geist und Leben. Variana Nietzscheana. Bonn: Bouvier.
Mann. Thomas. 1990. Kultur und Politik (1939), Reden und Aufsätze
4, Gesammelte Werke (GW) I−XIII, zv. XII. Frankfurt am Main: Fischer
Tachenbuchverlag.
May. Reinhard. 2001. Schopenhauers global philosophy,
insbesondere in seiner Ethik. Zugleich ein neues Stück transevropäischer
Einflußforschung. 82. Schopenhauer-Jahrbuch.
Nietzsche. Friedrich. 1989. Ecce homo. Ljubljana: Slovenska matica.
Nietzsche. Friedrich. 1989. Somrak malikov. Ljubljana: Slovenska
matica.
Nietzsche. Friedrich. 1999. Schopenhauer als Erzieher, KSA 1,
Morgenröte, KSA 3, Götzen-Dämmerung, KSA 6, Nachgelassene Fragmente
1885−1887, KSA 12. V: Kritische Studienausgabe (KSA 1−15), ur. Giorgio
Colli in Mazzino Montinari. München in Berlin: DTV in de Gruyter.
Safranski. Rüdiger (ur.). 1995. Schopenhauer. München Eugen
Diederichs Verlag.
Schopenhauer. Arthur. 1966−1975. Frühe Manuskripte (1804−1818),
HN I, Berliner Manuskripte, HN III, 1818−1830, Die Manuskriptbücher der
Jahre 1830−1852, HN IV. V: Arthur Schopenhauer: Der handschriftliche
Nachlaß (HN I−HN V), ur. Arthur Hübscher. Frankfurt: Verlag Waldemar
Kramer.
Schopenhauer. Arthur. 1986. Kleinere Schriften, SW III, Parerga
und Paralipomena I, SW IV. V: Arthur Schopenhauer: Sämtliche Werke
(SW) I–V, ur. Wolfgang baron von Löhneysen. Frankfurt am Main:
Suhrkamp.
Schweitzer. Albert. 1978. Selbstdarstellung. V: Albert Schweitzer:
Das Christentum und die Weltreligionen. Zwei Aufsätze zur
Religionsphilosophie (ur. Ulrich Neuenschwander). München: Beck. 97–98.
Simmel. Georg. 1990. Schopenhauer und Nietzsche. Tendenzen im
deutschen Leben und Denken seit 1870. Hamburg: Junius Verlag.
Šestov. Lev. 2002. Dostojevski in Nietzsche. Premagovanje
samorazvidnosti. Ljubljana: Labirinti.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
