SLOVENSKA LJUDSKA PRAVLJICA DEKLICA IN PISKRČEK (MOJCA POKRAJCULJA, ATU 283C*) IN NJENE LITERARNE PRIREDBE

Сажетак

Vinko Moderndorfer (1894-1958) je koroško ljudsko pravljico Mojca Pokrajculja  prvič objavil leta 1924 v Narodnih pripovedkah iz Mežiške doline. V naslednjih (razširjenih) izdajah Koroške narodne pripovedke (1937, 1946, 1957 in 1972) je objavil podobni pravljici Deklica veka in Mojca Pokrajculja. Čeprav sta obe pravljici znani, ima prostor v učnem načrtu Slovenščina za 1. r. osnovne šole (2011) le Mojca Pokrajculja, ki je tudi bolj znana. Na osnovi mednarodne klasifikacije  (Uther:  2004, 2011) je Monika Kropej (2012, 2015) klasificirala Mojco Pokrajculjo kot samostojen pravljični tip, za katerega je predlagala številko ATU 283C*, ki je doslej še ni v mednarodnem indeksu pravljic. Osnovni tip lahko vključuje odlomke pravljic,  ATU 15, ATU 283B*, ATU  480A in celo ATU 123 (Volk in sedem kozličkov) oz. ATU 333 (Rdeča kapica). Z literarnega vidika pa vsebuje motivno-tematske reminiscence (Juvan  2000) na Grimmovo pravljico Poroka gospe lisice  (KHM 38, ATU 65). Zaradi intertekstualne motivno-zgradbene analogije lahko Mojco Pokrajculjo uvrstimo tudi med formula pravljice oz. verižne pravljice, ker temelji na zaporedju živali (angl. chains based of numbers, objects, animals, names, death, eating and other events). V prispevku obravnavamo literarne priredbe te pravljice in njeno umestitev v izobraževalni proces.